»a za ta svet sem premalo preveč premalo«

»sem skrajšana obnova velikih romanov, / onemogla sonata na razglašenem klavirju, / skodelica kave brez prijateljskega kramljanja.«

»Tako globoko sem kopala, / da sem te skoraj razorala… / A našla ga nisem / …srca«

»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«

»Še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.«

»ne morem srca kar naprej nositi na pladnju / ga ponujati na tržnici / računati na kosovni odpad«

»Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«

»Kjer stopam zdaj, je zemlja okrog mene pusta. Otrplost v naravi je mimikrija skorje, ki te obda. Tolčem skoznjo, drobim sprijete minerale. Kot da tukaj nisem več doma.«

»občutki so zato / da se jih ignorira«

»Opravke imam, naloge, drobna zadovoljstva, ljube obraze, ljube melodije. Če ni drugega, se oprimem jeze.«